Načini prehranjevanja, ki vključujejo znatne količine mesa, so pogosto tarča kritik, saj bi naj bil tak način prehranjevanja škodljiv za okolje in netrajnosten. Ta članek, večinoma povzet po poglavju The End of the Road and Beginning a New Way of Life knjige dr. Paula Saladina[1] prikaže drugačno sliko – pašna reja prežvekovalcev (rastlinojedih živali s posebnim želodcem, kot so krave, ovce in koze) je trajnostna, skupno gledano ne dodaja k toplogrednim plinom ter celo izboljšuje kvaliteto prsti, na kateri se živali pasejo.
Za ta primer se omejimo na prispevek reje krav v Združenih državah Amerike (tam za razliko od Slovenije jedo bistveno več govejega kot prašičjega mesa). Iz podatkov ameriške agencije za zaščito okolja (EPA) iz leta 2016 sledi, da je reja krav k skupnim emisijam toplogrednih plinov prispevala le 1,9 % (izmed skupnega deleža živinoreje, ki znaša 3,7 %). To je le polovica prispevka kmetijske pridelave rastlinske hrane, desetkrat manj od emisij industrije ali transporta ter več kot petnajstkrat manj od proizvodnje električne energije, največjega prispevka k emisijam toplogrednih plinov.
Če bi v ZDA popolnoma ukinili živinorejo, bi se emisije toplogrednih plinov zmanjšale le za 2,6 %, kar na svetovni ravni pomeni 0,36 %. Morda bi bilo bolje, da pozornost najprej namenimo ostalim 97 % prispevkov k emisijam, namesto da omejujemo proizvodnjo najbolj hranljivih živil na planetu.
Pogosto spregledano dejstvo je tudi, da je metan, ki ga proizvede živina, del naravnega ogljikovega cikla in ne viša celokupne količine ogljika v atmosferi. V nasprotju ogljikov dioksid, ki ga proizvajajo industrija, transport in proizvodnja električne energije, predstavlja nov ogljik, ki dodaja k skupni količini tega elementa v ozračju.
Zemljina atmosfera vsebuje mnoge toplogredne pline, kot so vodna para, ogljikov dioksid (CO₂), metan (CH₄), dušikovi oksidi in ozon (O₃). Vsi absorbirajo infrardeče sevanje iz Sonca ter grejejo površino našega planeta. Ti plini so naravno prisotni v atmosferi – brez njih bi bila temperatura na površini zemlje pod -15 °C. Od pričetka industrijske revolucije sredi 18. stoletja do leta 2019 se je koncentracija ogljikovega dioksida v atmosferi, najverjetneje pretežno kot posledica človekove dejavnosti, povzpela iz 280 ppm na 415 ppm (ppm v tem primeru pomeni število delcev CO₂ na milijon vseh delcev v zraku). Zaskrbljujoče naraščanje koncentracije CO₂ si lahko ogledate tudi na Keelingovi krivulji.
Metan, ki ga proizvaja živina, gre kot del ogljikovega cikla v ozračje in se v roku desetih let pretvori v ogljikov dioksid. Ta ogljikov dioksid nato rastline v procesu svojega celičnega dihanja uporabijo za proizvodnjo ogljikovih hidratov. Krave pojejo rastline, prebavijo ogljikove hidrate ter sprostijo metan nazaj v okolje. S tem se ogljikov cikel nadaljuje. Ta metan ne predstavlja novega ogljika v ciklu, temveč del ogljikovega cikla, ki je nujen za življenje na Zemlji. Ogljik v metanu, ki ga proizvede živina, je bil nekoč v obliki ogljikovega dioksida v atmosferi.
Nasprotno velja za ogljikov dioksid, ki se sprošča pri izrabi fosilnih goriv. Ta postopek v atmosfero sprošča nov, dodaten ogljik, ki je bil pred tem shranjen pod zemljo. Ta novi ogljik je tisti, ki viša koncentracijo ogljikovega dioksida v ozračju. Dejanski problem torej predstavlja zanašanje človeštva na fosilna goriva, brez katerih se zdi, da ne zmoremo.
Metan, ki ga proizvajajo prežvekovalci, predstavlja le majhen delež skupnega metana, ki se sprosti v atmosfero. Metan predstavlja 8 % vseh toplogrednih plinov v ozračju, večina pa ga izvira iz rudarjenja premoga, uporabe zemeljskega plina, razgradnje smeti na odlagališčih in naravnih virov, kot so mokrišča in termiti.
Mnogi predlagajo, da naj namesto prežvekovalcev jemo umetno meso. To lahko vsebuje neprivlačne sestavine, kot so žagovina, bambus in oksidirana olja iz semen, hkrati pa je vprašljiva tudi njegova hranilna vrednost. Trdijo, da je uživanje umetnega mesa bolj prijazno do okolja, pri čemer ne omenijo, da tovrstno "meso" prispeva k emisijam toplogrednih plinov bolj od prežvekovalcev, vzrejenih na pašniku. Poleg tega monokulturno kmetijstvo, s katerim se pridela večino današnje hrane rastlinskega izvora, z oranjem uničuje zemljo in niža delež organske snovi v njej (ob oranju se zraku in soncu izpostavijo globlje plasti zemlje ter se posledično oksidirajo). Tako poškodovana zemlja je tudi bolj dovzetna za erozijo in izpiranje, kar še dodatno zmanjša vsebnost hranil v njej ter uničuje naravne ekosisteme. Več o škodljivosti prekopavanja tal lahko preberete na spletni strani Vrt Obilja in knjigi Štihanje? Ne, hvala.
Ko je zemlja zdrava, so rastline v zemljo in svoje koreninske sisteme sposobne vezati več ogljikovega dioksida iz ozračja. V nasprotju s tem tradicionalno kmetijstvo siromaši zemljo in zmanjšuje njeno sposobnost za vezavo ogljikovega dioksida. Paša prežvekovalcev dejansko bogati zemljo z organsko snovjo in povečuje njeno kapaciteto za vezavo ogljika. Tako imenovano regenerativno kmetijstvo s pašo živine na osiromašenih travnatih površinah izboljšuje kvaliteto le-teh. Izkaže se tudi, da je tovrstni način živinoreje lahko ogljično negativen – to pomeni, da skupno veže več ogljika, kot ga sprošča. White Oak Pastures so izmerili, da so tekom 20 let regenerativne paše delež organske snovi v zemlji dvignili iz okrog 1,3 % na nekaj čez 5 %.
S pašno rejo krav in drugih prežvekovalcev lahko torej izboljšamo kvaliteto zemlje, zmanjšamo emisije toplogrednih plinov, hkrati pa smo deležni še ene od najbolj kvalitetnih vrst hrane na planetu.
V tem poglavju želim predstaviti, da moramo na težave gledati kot na celoto, kot nas dr. Shawn Baker opominja v poglavju Veganism: The False Hope svoje knjige,[2] po katerem je spodnje besedilo povzeto. Ni prav, da se pri pridelavi živalske hrane osredotočamo izključno na proizvodnjo – obstaja še veliko področij, ki so vredna razmisleka.
Zanimivo je dejstvo, da je v ZDA več konj (velika večina najverjetneje ni namenjena za hrano) kot krav mlekaric, populacija hišnih ljubljenčkov pa presega 140 milijonov živali. Vse te živali je treba nahraniti in kdor se pritožuje glede vpliva živinoreje na okolje, se lahko gre najprej ukvarjat s to problematiko. Krave in ostala živina vsaj služijo namenu, da nas prehranjujejo s hrano, bogato s hranili in potencialom za zdravljenje bolezni. Ljubljenčki, po drugi strani, dejansko le obremenjujejo okolje.
Vredno je razmisliti tudi o tem, kaj se zgodi s hrano, ko je enkrat pridelana. Povprečen Američan zaužije okrog 900 kg hrane na leto. Iz številnih anket vemo, da povprečna oseba z mesojedim načinom prehranjevanja na dan zaužije med 0,7 kg in 0,9 kg hrane. To predstavlja okrog 290 kg na leto, le 32 % narodnega povprečja. Pomislite, koliko manj lahko obremenjujemo okolje, ko je treba transportirati znatno manjše količine hrane. Upoštevamo lahko še, da 40 % hrane, večinoma sadja, zelenjave in pekovskih izdelkov, konča v odpadkih. Z mesojedo prehrano manj prispevamo k odpadkom, ker omenjene hrane ne mečemo vstran.
Z manjšo količino hrane porabimo tudi manj stekla, plastike, kartona in kovin za njeno pakiranje. Vsi ti materiali zahtevajo surovine (lahko tudi fosilne) in energijo. Ob mesojedem načinu prehranjevanja običajno opazimo znatno zmanjšanje količin odpadne embalaže. Zaradi bolj nasitne hrane se navadno zmanjša tudi število obrokov, s čimer prihranimo na primer električno energijo. Meso je lokalno pridelano pogosteje od rastlinske hrane, kar vpliva na nižjo obremenitev okolja s transportom. Preprostost mesojede prehrane se odraža tudi v kuhinji, potrebno je namreč bistveno manj kuhinjske opreme kot pri povprečni prehrani. Nazadnje naj omenim še, da je zdravstena oskrba v ZDA odgovorna za 10 % emisij toplogrednih plinov. Vzreja krav je odgovorna za okrog 2 %. Koliko manj lahko obremenjujemo okolje, če je prebivalstvo zaradi človeškemu telesu primerne prehrane v splošnem bolj zdravo?
