Inzulinska odpornost oziroma odpornost na inzulin (angl. insulin resistance) je dandanes izredno pogosta okvara naše presnove, povezana z velikim številom kroničnih bolezni, kot so sladkorna bolezen tipa 2, prekomerna telesna teža, rak, zamaščena jetra, srčno-žilne bolezni, visok holesterol, visok krvni tlak, demenca, metabolni sindrom in ostale.[1]
Kljub vsesplošni prisotnosti tega zdravstvenega problema splošna javnost, verjetno pa tudi večina zdravstvene stroke, ni seznanjena s pomembnostjo te bolezni, njenimi vzroki in (dejansko zelo preprostimi) načini njenega zdravljenja.
Inzulin je hormon, ki celicam sporoča, naj iz krvnega obtoka sprejemajo glukozo (krvni sladkor) ter jo porabljajo ali shranjujejo. Njegov nivo običajno naraste po obroku, različne vrste hrane pa nanj različno močno vplivajo: ogljikovi hidrati najbolj, beljakovine srednje, maščoba pa najmanj.
Inzulinska odpornost je okvara v delovanju naših celic in pomeni, da se te slabše odzivajo na inzulin. Ker ima inzulin na celice manjši vpliv, mora naše telo za enak učinek proizvesti večje količine inzulina. To pomeni, da imamo v krvnem obtoku tako po obroku kot med postenjem višji nivo inzulina, kot je to običajno za zdravega človeka.
Ker je kronično povišan nivo inzulina značilen za inzulinsko odpornost, je eden najpomembnejših laboratorijskih kazalnikov zdravja naše presnove.[2] Večina zdravnikov se tega žal ne zaveda in le redko odredi laboratorijski test za inzulin.
Zaenkrat glede vzrokov inzulinske odpornosti obstajajo različne teorije, gotovo pa so močno povezani z njo vsaj ogljikovi hidrati in nezdrave maščobe.
V krogih ketogenih prehran običajno velja prepričanje, da inzulinsko odpornost povzroča uživanje velikih količin ogljikovih hidratov (predvsem v obliki predelane hrane z malo vlakninami) ter veliko število manjših dnevnih obrokov (prigrizovanje).
Za razvoj odpornosti na inzulin je po mnenju dr. Jasona Funga potrebno izpolniti dva pogoja:[1]
Predvsem predelani ogljikovi hidrati brez vlaknin, ki bi ta pojav blažile, povzročijo hiter porast krvnega sladkorja, ta pa porast inzulina. Če ob tem jemo še zelo pogosto, kot nam svetujejo prehranska priporočila, izpolnimo še drugi pogoj, saj je naš inzulin praktično cel dan povišan in redko pade dovolj nizko, da bi naše telo lahko za energijo porabljalo maščobo.
Predvsem nevarna za nastanek inzulinske odpornosti je lahko tudi fruktoza, ogljikov hidrat soroden glukozi (krvnemu sladkorju). Od glukoze se razlikuje med drugim po tem, da jo lahko v človeškem telesu presnavljajo samo jetra (glukozo pa vse celice). Če uživamo velike količine fruktoze, na primer v obliki sladkanih pijač, bo vsa ta fruktoza končala v jetrih in sčasoma povzročila zamaščena jetra ter inzulinsko odpornost jeter.[1] Tudi sladkor (saharoza) sestoji iz polovice glukoze in polovice fruktoze.[3]
Fruktoza iz sadja v svoji naravni obliki bi naj bila precej manj nevarna.[4] Sadje ob fruktozi vsebuje tudi vlaknine in ostale sestavine, ki upočasnjujejo njeno sproščanje, hkrati pa preprečijo, da bi zaužili ogromne količine fruktoze[1] – je lažje pojesti tri jabolka ali popiti med dva in tri decilitre jabolčnega soka?
Dr. Saladino meni, da za inzulinsko odpornost ni kriva le količina zaužitih ogljikovih hidratov (je mnenja, da je manjša količina lahko pomembna za počutje[5] – prehrana na osnovi živalske hrane), temveč tudi uživanje velikih količin linolejske kisline (maščobna kislina omega-6), ki spremeni delovanje našega maščobnega tkiva. Maščobno tkivo deluje tudi kot žleza in v tem primeru negativno vpliva na delovanje celotnega telesa.[6]
Linolejske kisline lahko najdemo na pretek v nezdravih maščobah, kot so industrijska rastlinska olja (npr. sončnično in repično olje). Ta vsebujejo velike količine maščobnih kislin omega-6, hkrati pa jih ne uravnotežijo z maščobnimi kislinami omega-3. Neglede na to, ali ima dr. Saladino prav, se splača tovrstna industrijska olja izključiti iz človeške prehrane, v katero nikoli niso spadala.
Zdravljenje inzulinske odpornosti je zelo preprosto. V splošnem pomagajo naslednja dejanja:
