Zgodovina naše vrste, kolikor je lahko razvozlamo iz arheologije, nam daje pomembne informacije o tem, kako so se naša telesa razvijala, na kakšno hrano in kakšen način življenja so prilagojena ter kakšno je bilo zdravstveno stanje naših prednikov glede na njihov način prehrane in življenja.
Menim, da je pogled v preteklost še posebej v današnjem času, ko nas z vseh strani zasipajo z nasprotujočimi si informacijami, nujen. Kosti ne lažejo. Lažejo le ljudje.
Ta članek je povzetek odličnega poglavja o našem izvoru iz knjige dr. Paula Saladina.[1]
Človeška vrsta se je razvila iz primatov. Ti so se razvili kakih 60 milijonov let pred nami in tekom tega časa je njihova velikost možganov ostala bolj ali manj enaka s prostornino okrog 350 cm³ (vključujoč razlike med posameznimi vrstami in glede na velikost telesa). Predvideva se, da so se naši prvi od njih različni predniki pojavili pred 6 milijoni let, ko so zaradi tektonskih premikov, ki so spremenili njihovo življenjsko okolje, splezali z dreves in pričeli živeti na odprtih travnatih površinah severnovzhodne Afrike.
Najstarejši fosil človeške vrste, okostje naše prednice, ki so jo poimenovali Lucy, sega okrog 4,2 milijona let nazaj. Našli so jo v severni Keniji in pripada rodu avstralopitek ("južna opica"). Iz njenih ostankov so razbrali, da je Lucy hodila pokončno, njeni možgani pa so bili le malo večji od njenih prednikov šimpanzov.
Velikost možganov naših prednikov se je od časa Lucy vztrajno, a počasi, večala, dokler se pred 2 milijonoma let ni zgodilo nekaj izjemnega, kar je povzročilo osupljivo rast človeških možganov skozi sledečo zgodovino. Največjo prostornino možganov, 1600 cm³ (približno 4,5-krat več od Lucy), smo dosegli pred 40.000 leti. Z večjimi in bolj kompleksnimi možgani smo pridobili sposobnosti boljše komunikacije in organiziranega lova, kar je pomenilo lažji dostop do hrane z veliko gostoto hranil.
Kaj je vzrok za ta čudežni dogodek 2 milijona let nazaj, lahko le ugibamo ob pomoči arheoloških dokazov iz tistega časa. Pred 2,5 milijoni let se je pojavil naš prednik Homo habilis ali spretni človek. Takrat opazimo prve dokaze uporabe kamenih orodij in lova na živali. Živalski fosili razkrijejo sledove lova z orožjem, prav tako pa sledove mesarjenja s kamenimi orodji. Čeprav obstajajo dokazi, da so naši predniki jedli določeno hrano živalskega izvora tudi 4–5 milijone let nazaj, smo se najverjetneje komaj pred 2 milijonoma let iz mrhovinarjev razvili v lovce.
Kot mrhovinarji smo imeli dostop le do živalske hrane, ki so jo drugi plenilci pustili za sabo, na primer kostni mozeg in možgani. Tovrstna hrana se je nahajala znotraj kosti, katerih druge živale niso uspele zlomiti. Ko smo pričeli loviti v organiziranih skupinah z novimi kamenimi orožji, pa nam je postala dostopna hrana celotnega telesa, vključujoč notranje organe, maščobo in meso mišic.
S tovrstno hrano smo pridobili ogromno mikrohranil ter izobilje kalorij. Zelo verjetno je, da nam je s tem prehod od mrhovinarjev do lovcev omogočil nadaljnjo rast možganov ter razvoj vse do ljudi, ko smo danes. Zaradi uživanja živalske hrane "od nosa do repa" smo postali ljudje.
Nekateri menijo, da je za osupljivo rast naših možganov odgovorna iznajdba kuhanja, a se mnogi znanstveniki strinjajo, da uporaba ognja ni postala splošno razširjena vse do 500.000 let nazaj, kar je 1,5 milijona let pozneje od opaženega začetka hitre rasti.
Verjetno se sprašujete, ali naši predniki niso jedli tudi rastlinske hrane. Saj jim navadno pravimo lovci-nabiralci. Da odgovorimo na to vprašanje, imamo na srečo na voljo meritev δ¹⁵N, rezultat katere je razmerje med stabilnima izotopoma dušika ¹⁵N in ¹⁴N. Rastline dušik pridobijo iz prsti ali atmosfere. Rastlinojede živali jedo rastline in akumulirajo ¹⁵N. Mesojede živali jedo rastlinojede živali in imajo posledično še višje deleže ¹⁵N. Posledično imajo rastlinojede živali najnižje vrednosti δ¹⁵N, mesojede živali najvišje, vsejede živali pa vmesne.[2]
Meritve so pokazale, da imajo ostanki Neandertalcev in zgodnjih sodobnih ljudi višje vrednosti δ¹⁵N od mesojedih živali, kot so hijene in volkovi. To pomeni, da so bili naši predniki pred 40.000 leti mesojedi in visoko v prehranjevalni verigi. Kaže tudi, da so pridobili večino beljakovin od velikih sesalcev, kot so mamuti, ne pa iz rastlinskih virov.
Podobne vzorce lahko opazimo tudi v precej starejši zgodovini. V času avstralopitka se je zgodil razcep v dve vrsti: Homo habilis (spretni človek) in Paranthropus (izurmla vrsta z gorili podobno lobanjo). Raziskava δ¹⁵N in drugih parametrov (nivoji stroncija, barija in kalcija v zobeh) kaže na to, da je avstralopitek najverjetneje jedel tako rastlinsko kot živalsko hrano, Homo habilis bistveno večji delež živalske hrane (kar spremlja pričetek hitre rasti možganov), Paranthropus pa večinoma rastlinsko hrano, kar je utegnilo pripomoči k njegovemu izumrtju.
Lov na velike živali je smiseln tudi iz stališča energijske učinkovitosti. Nabiranje rastlin in lov na majhne živali prinašata precej manj kalorij in hranil glede na vloženo energijo. Naši predniki so lovili predvsem velike živali z večjim delež maščobe. Maščoba je očitno bila pomembnejša za preživetje od beljakovin, saj so bili njeni viri redkejši. Tudi v mnogih plemenskih ljudstvih današnjega časa lahko opazimo, da je živalska hrana z obilo maščobe visoko cenjena.
Razlog za priljubljenost maščobe je bil najverjetneje preprosto v kalorijah, saj je energija nujno potrebna za preživetje. Določena masa maščobe vsebuje več kot dvakrat toliko kalorij kot enaka masa beljakovin ali ogljikovih hidratov. Ob tem je človeška presnova tudi odlično prilagojena na maščobo kot vir energije.
Čeprav nimamo zob kot levi ali tigri (kar je posledica tega, da smo se razvili iz pretežno rastlinojedih primatov), se naši zobje precej razlikujejo od ploščatih zob strogo rastlinojedih živali, kot so na primer ovce. Precej več imamo skupnega s psi. V naših čeljustih najdemo neploščate "grebenaste" kočnike, s katerimi lahko žvečimo tako živalsko kot rastlinsko hrano, ter sekalce in podočnike, ki so bolj uporabni za grizenje mesa. Zanimivo je tudi, da so naše čeljusti bolj prilagojene na navpično kot na krožno žvečenje, kar je verjetno prilagoditev na žvečljivo povezovalno tkivo (npr. kite).
Kislina v zdravem človeškem želodcu je izjemno kisla in ima pH okrog 1,5. Skala pH se razteza od 0 do 14, pri čemer vrednosti pod 7 predstavljajo kislo raztopino, nad 7 pa alkalno oziroma bazično. Skala pH je logaritemska, kar pomeni, da je raztopina s pH 3 10-krat bolj kisla od raztopine s pH 4 in kar 1000-krat bolj kisla od raztopine s pH 6.
Šimpanzi, naši primatski sorodniki, imajo želodec s pH kisline med 4 in 5, torej približno 1000-krat manj kislo od naše. Kislost naše želodčne kisline je dejansko v območju mrhovinarjev, kar se sklada s predvideno prehrano naših zgodnjih prednikov, vključujoč Lucy in ostale avstralopitke. Močna kislina nam je pomagala prebavljati živalsko hrano ter nas ščitila pred škodljivimi organizmi tudi takrat, ko hrana ni bila več sveža.
V primerjavi s primati imamo precej drugačno črevesje. Naše tanko črevo je precej daljše, po drugi strani pa imamo znatno krajše debelo črevo.
Primati preživijo večino svojega časa ob žvečenju listja in ostale rastlinske hrane, da pridobijo dovolj kalorij za preživetje. Ta hrana hitro preide skozi njihovo kratko tanko črevo in prispe v slepo črevo (prvi del debelega črevesa; precej večje kot pri človeku) in kolon (drugi del debelega črevesa). V debelem črevesu rastlinska hrana fermentira, rezultat česar so velike količine kratkoverižnih maščobnih kislin. To pomeni, da čeprav jedo ogromno rastlinske hrane, ki vsebuje pretežno ogljikove hidrate, dejansko živijo od maščobe. Tako veliko črevesje potrebujejo zaradi nastanitve zadostnega števila bakterij, ki opravljajo fermentacijo rastlinskih vlaknin. Posledično je telesna značilnost opic prsni koš, ki je na spodnjem koncu precej širši, ter velik trebuh.
Če pogledamo razvoj našega telesa od Lucy, spretnega človeka in naprej, opazimo, da se je naše črevesje korenito spremenilo. S pomočjo hipoteze potratnega tkiva lahko ta pojav elegantno povežemo z rastjo možganov. Tako možgani kot črevo sta potratni vrsti tkiv in porabita velik delež energije naših teles. Gram možganskega tkiva potrebuje 22-krat toliko energije kot gram mišičnega tkiva. Črevesje je podobno potratno.
Hipoteza potratnega tkiva pravi, da je za povečanje naših možganov, brez da se poveča skupna potreba po kalorijah (to bi bilo zelo evolucijsko neugodno), potrebno zmanjšanje nekega drugega tkiva v telesu. Gre torej za neke vrste energijsko bilanco. Tanko črevo se je podaljšalo za boljšo absorpcijo naše nove z beljakovinami in maščobami bogate živalske hrane, debelo črevo in skupna velikost črevesa pa sta se zmanjšali. S tem je bilo na voljo več energije za večje možgane, ki so se skozi stotisočletja razvili v sijajna orodja, kot jih imamo danes. Z zmanjšanjem črevesja smo pridobili tudi bolj raven prsni koš in trebuh, kar je lepo vidno iz primerjave okostij naših prednikov skozi milijone let razvoja človeške vrste.
Nekateri ljudje menijo, da je osupljivo povečanje možganov posledica uživanja obilo škrobnate hrane, kot so gomolji. To je malo verjetno, ker naši predniki zelo verjetno niso začeli uporabljati ognja še naslednjih 1,5 milijonov let. Gomolje je namreč treba skuhati, da lahko iz njih pridobimo znatne količine ogljikovih hidratov in s tem kalorij.
Nekaj se lahko naučimo tudi iz dejstva, da imamo sodobni ljudje v svojem genskem zapisu podvojen gen za amilazo. Ta gen kodira za encim, prisoten v slini, ki v ustih pomaga razkrajati kompleksne ogljikove hidrate in tako prične postopke prebave še preden hrana sploh doseže želodec. Splošno sprejeto je, da se je podvojitev gena pojavila kot odziv na povečano uživanje škrobnate hrane. Podvojitev najdemo v 99 % današnjih ljudi, iz česar lahko sklepamo, da smo vsi potomci ljudi, ki so jedli gomolje.
Kar je pri tej zgodbi najbolj zanimivo, pa je, da Neandertalci in Denisovanci v nasprotju z našimi predniki Homo sapiens niso imeli podvojitev gena za amilazo. Predvideva se, da sta ta rodova nastala iz našega skupnega prednika Homo heidelbergensis pred približno 600.000 leti. Takrat je del človeške vrste zapustil Afriko ter se naselil v Evropi in Aziji, kar sta postala Neandertalski in Denisovanski rod. Preostali pripadniki rodu Homo heidelbergensis so ostali v Afriki in se razvili v naše neposredne prednike Homo sapiens. Ti so zapustili Afriko precej kasneje pred okrog 70.000 leti
Ni jasno, zakaj so naši predniki Homo sapiens v tistem času zapustili Afriko. Ko so prišli v severno Evropo, so tam srečali Neandertalce, za katere iz analiz stabilnih izotopov δ¹⁵N že vemo, da so bili večinoma mesojedi. Prav tako ni jasno, kdaj se je zgodila podvojitev gena za amilazo, a dejstvo, da ni bila prisotna ne pri Neandertalcih in ne Denisovancih, namiguje, da naši predniki vsaj do 600.000 let nazaj najverjetnejo niso jedli znatnih količin škrobnate hrane. V nasprotnem primeru bi podvojitev verjetno opazili bolj zgodaj v človeški zgodovini.
Zaključimo lahko, da večino naše človeške evolucije najverjetneje nismo jedli znatnih količin škrobnate hrane, kot so gomolji. Uživanje tovrstne hrane je verjetno relativno nedavna prilagoditev na spremembe v razpoložljivosti hrane. Mnogi verjemejo, da bi lahko bila selitev iz Afrike pred 80.000 leti posledica nižanja populacij velikih živali zaradi pretiranega lova. To bi gotovo gnalo naše prednike k pridobivanju večjega dela kalorij iz škrobnate hrane in vzpodbudilo razvoj podvojitve gena za amilazo.
Uživanje večjih količin mesa, ki je našim prednikom zagotavljalo hranila za telesno evolucijo, zahteva lov. Oglejmo si, katere značilnosti človeškega telesa kažejo nato, da smo ljudje rojeni lovci.
Eden izmed najbolj čudovitih rezultatov evolucije je naš ramenski sklep. Omogoča nam, da vržemo predmete, kot je na primer sulica, z dovolj veliko hitrostjo, da ubije žival na razdalji. Tega ni sposobna nobena druga vrsta na Zemlji. Naša ramena so se tako razvila kot prilagoditev na lov in prav gotovo ne na nabiranje zelenjave. Omogočala so nam lov na večje in bolj nevarne živali, ki so predstavljale bogatejši vir hranil in kalorij, potrebnih za preživetje in plodnost.
Od drugih vrst se ločimo tudi po obliki medenice. Omogoča nam, da hodimo pokončno, hkrati pa smo dobro prilagojeni na tek na daljše razdalje. Res je, da v primerjavi z drugimi živalmi nismo najboljši pri teku na vso moč (šprintu), smo pa zelo dobri pri hoji in teku na dolge razdalje – sposobnost, ki je ključna za sledenje in lov na živali.
Pri hoji in teku so nam pomagale spremembe stopal, kolen in hrbtenice. Palci na nogah so postali bolj poravnani z ostalimi prsti in peta se je povečala, da je nudila oporo pokončni drži. Podobno so se na pokončno držo prilagodila kolena, hrbtenica in ostali deli našega okostja. Pokončna drža nam je omogočila popolnoma nove načine vplivanja na okolico in pridobivanja hrane. Predstavljate si lahko, da so naši pokončni predniki z metanjem sulic in kamnov hitro postali najmogočnejši plenilci starega sveta ter se skozi zgodovino razširili po celem svetu. Prevladali smo nad vsemi drugimi živalskimi vrstami – neglede na dobre in slabe posledice tega dejstva.
Opazite lahko tudi, da imamo za razliko od šimpanzov, goril in drugih primatov bele beločnice namesto temnih. To dejstvo nakazuje, da smo ljudje sodelovalna (kooperativna) bitja, saj svetle beločnice omogočajo, da naši človeški prijatelji vidijo, v katero smer gledamo. Sodelovanje je seveda izrednega pomena pri lovu na večje živali.
Če menite, da je trditev, da smo ljudje največji lovci na planetu, pretirana in da si to oznako bolj zaslužijo levi ali tigri, se vprašajte naslednje: Katera druga žival na planetu je sposobna loviti toliko raznolikih vrst kot človek? Kdo drug lahko lovi kite, tjulne, mamute, bufale, ptice, medvede in ostale vire hrane? Levi in tigri so prilagojeni na lov na gazele in ostale hitre živali na širnih planotah, vendar so prilagojeni le na to vrsto plena.
Tekom zadnjih 5 milijonov let smo se ljudje razvili v bitja z občudovanja vrednimi ramenskimi sklepi, pokončno držo, medenico, ki omogoča tek na dolge razdalje, hkrati pa izjemno kislimi želodci, manjšim črevesjem in večjimi možgani. Vse to nam je pomagalo postati najboljši lovci na planetu.
Nismo se razvili kot najboljši nabiralci ali najboljši kmetje – razvili smo se kot najboljši lovci. Lov nam je omogočil dostop do več kalorij in popolnega nabora hranil v zameno za manjši energijski vložek. Ne le, da nas je tak način življenja naredil človeške, omogočil nam je tudi, da smo bili kot vrsta izjemno uspešni.
