Uporabi svojo glavo je naslov knjige Tonyja Buzana,[1] sedaj že pokojnega angleškega avtorja, ki je svoje življenje posvetil osveščanju ljudi o tem, kako čim bolje izkoristiti osupljive sposobnosti človeških možganov.
Ste kdaj razmišljali, zakaj si določene stvari težko zapomnite? Zakaj preberete knjigo od platnice do platnice, a razumete le majhen del prebranega? Kaj je razlika med geniji
in povprečneži?
Na zgornja vprašanja najverjetneje nimate odgovorov, ker vas tekom vašega izobraževanja nihče ni naučil, kako človeški možgani dejansko delujejo. Na žalost učne metode temu še danes niso prilagojene. Vabim vas, da preberete sledeči članek in se pričnete učiti pametneje, ne bolj intenzivno.
Vzemite si minuto, da razmislite o svoji ustvarjalnosti. Kdaj je bila najvišja? Kako ustvarjalni se danes? Se vam zdi to v redu?
Običajno opazimo, da je bila naša ustvarjalnost najvišja v zgodnjem otroštvu, nato pa je vztrajno padala tekom pozne osnovne šole, srednje šole, fakultete in, nazadnje, službe, ko običajno strmoglavi skoraj na ničlo.
Morda boste rekli: Saj v svoji službi ali v šoli tega ne potrebujem! To rabijo samo umetniki.
Ta odgovor je žal skrajno napačen.
Gotovo ste že slišali, da sta dva glavna dela naših možganov leva in desna polovica. Leva polovica se ukvarja v glavnem z besedami, številkami, seznami, redom, hierarhijo, linearnostjo in logičnim razmišljanjem. Desna polovica se ukvarja z barvami, ritmom, prostorom in dimenzijo, domišlijo ter širšim pogledom na svet.
Leva in desna polovica možganov sta povezani z ogromno avtocesto
živčevja, imenovano corpus callosum, ki omogoča komunikacijo med obema polovicama možganov.
Iz tega sledi, da svojih možganov ne boste nikoli dodobra izkoristili, če ne razvijate obeh možganskih polovic. Kot vidite, je v sodobnem življenju na udaru predvsem ustvarjalna, desna polovica.
Pri pomnjenju so pomembni vsaj trije dejavniki:
Ker so zelo pomembni, je v nadaljevanju vsakemu namenjeno eno poglavje.
Naša učinkovitost pomnjenja je najvišja na začetku in na koncu učenja ter v trenutkih, ko se nekaj posebej dobro poveže z našimi možgani, na primer zaradi rime, ponavljanja ali edinstvenosti. Učinkovitost pomnjenja za kratek čas naraste tudi takoj po koncu učenja.
Optimalen čas učenja je med 20 min in 50 min. Če se učimo manj kot 20 min, ne vztrajamo dovolj dolgo, da bi naši možgani zajeli ritem in urejenost danega gradiva. Če se učimo dlje kot 50 min, naša učinkovitost pomnjenja vztrajno pada.
Zato je nujno, da si vsaj vsakih 50 min vzamemo čas za premor (npr. 5–10 min), saj naši možgani predelujejo informacije tudi, ko se nehamo učiti. Na ta način lahko visoko učinkovitost vzdržujemo dlje časa.
Namen ponavljanja in utrjevanja je zadržati informacije, ki bi nam sicer ušle v pozabo. Presenečeni boste, da je lahko utrjevanje precej krajše od učenja.
Najbolje je, da utrjevanje izvedemo ob določenem času po koncu učenja. Vsakič, ko utrjujemo, podaljšamo čas, ko nam informacije ostanejo v spominu, hkrati pa višamo delež informacij v doloročnem spominu.
Tony Buzan predlaga, da je za premik informacij v dolgoročni spomin potrebnih pet ponovitev. Utrjevanja izvajamo tik pred padcem učinkovitosti pomnjenja:
Utrjevanje znanja, ki je zahtevalo eno uro učenja, običajno traja do pet minut. Tekom prvega utrjevanja izpopolnimo svoje zapiske v obliki miselnih vzorcev z barvami ilustracijami ali dodatnimi informacijami. če je potrebno, pripravimo nove zapiske ali čistopis
na osnovi starih.
Nadaljnja utrjevanja so bistveno bolj preprosta:
Preprosto, mar ne? Ampak kako pripravimo takšne miselne vzorce, da si jih naši možgani dejansko zapomnijo?
Naši možgani si zelo dobro zapomnijo naslednje:
oplemenitenepodatke.
Ali opazite, kako z uporabo zgornjih elementov razvijamo obe polovici možganov? Ravno v tem je skrivnost učinkovitega pomnjenja.
Mnemoniki so besede, ki nam pomagajo, da se z visoko učinkovitostjo spomnimo na nekaj povezanega z njimi. Dober primer, sicer v angleščini, je SMASHIN SCOPE, ki nam pomaga spomniti se vseh elementov zgornje slike. Morda bi lahko kot mnemonik šteli tudi poved ta suhi škafec pušča,
s katero se spomnimo vseh soglasnikov, pred katerimi v slovenščini pišemo s
namesto z.
Le kako bi se jih drugače spomnili?
V svoji knjigi Buzan predstavi način, kako si zanesljivo zapomniti seznam desetih stvari s povezovanjem. Kot ogrodje uporabimo zaporedje številk od 1 do 10 – gre za zelo domače in stabilno zaporedje, ki se ga bomo zanesljivo spomnili kadar koli.
Vsaki številki priredimo besedo, ki se z njo rima in ima nek predstavljiv pomen. Rimo uporabimo, ker si jih možgani dobro zapomnijo. Primera sta lahko, na primer, 1 → žena, 2 → dostava in tako naprej.
Nazadnje vsak predmet iz rime povežemo z besedo, ki bi si jo radi zapomnili. Pri tem uporabimo vse dejavnike, opisane zgoraj. Če si želimo zapomniti besedi računalnik in galeb, si predstavljamo naslednje:
Ko se želite spomniti obeh besed, začnite z ena. Ta se rima z žena, pri čemer se takoj spomnite na ženo za mizo, ki tipka po računalniku. Nadaljujte z dva, ki se rima z dostava, in že vidite galeba, ki leti iz dostavnega kombija.
Predlagam, da naredite svoj lastni preizkus. Če ste si res predstavljali vse, kar sem zgoraj napisala, boste ugotovili, da je zgornji besedi zelo težko pozabiti. In to je bil točno naš namen, mar ne?
Namen tega članka je, da vam na hitro pokaže opisanih metod. Če vas zanima več, priporočam knjigo The Memory Book,[2] v kateri Buzan predstavi dodatne načine, ki omogočajo pomnjenje po sto in več besed v vrsti.
Miselni vzorci so oblika zapisa informacij, ki je precej bližje načinu delovanja možganov kot običajni, linearni zapiski.
Poglejmo si nekaj pomanjkljivosti običajnih zapiskov (veljajo tudi za ta članek):
Sistem miselnih vzorcev obrne sistem na glavo. Vsebuje le besede, ki so ključne. Zaradi svoje razvejane narave omogoča povezovanje in urejanje informacij, hkrati pa dopolnjevanje iz poljubne veje. Nazadnje vzpodbuja tudi ustvarjalnost tako z oblikami kot z barvami in močneje stimulira naše možgane.
Tukaj je seznam pravil
za izdelavo učinkovitih miselnih vzorcev:
zaženetesvoje možgane.
zakleneteskupaj in ju vaši možgani ne morejo več obravnavati kot ločene. Iz posameznih besed tudi ne morete več ustvariti nove veje vzorca.
Nazadnje morate vedeti še, kako izbrati prave ključne besede. Ločimo jih v dve skupini: ustvarjalne in za pomnjenje. Ustvarjalne ključne besede imajo običajno zelo splošen pomen in v nas vzbudijo mnogo različnih misli, zato običajno niso ravno najboljše za pomnjenje. Ključne besede za pomnjenje so bolj specifične. Predstavljate si jih lahko kot dvostrani lijak: ko ključno besedo aktivirate, morate iz lijaka dobiti isto stvar, kot tisto, ki je šla noter, ko ste ključno besedo zapisali. Z drugimi besedami: ključna beseda vas mora spomniti točno na to, kar si želite zapomniti. Ko jih izbirate, uporabite ta kriterij.
Zapomnite si, da so vaši miselni vzorci prilagojeni vam. Vaši možgani delujejo drugače od možganov drugih ljudi, zato drugi vaših miselnih vzorcev ne bodo mogli uporabljati tako učinkovito. Kot vidite, namen miselnih vzorcev ni zamenjati vseh oblik zapisa. Knjige so namenjene temu, da so splošno uporabne za vsakogar. Miselni vzorci so učinkovita oblika zapisa za posameznika.
Sanjarjenje. Dandanes je sanjarjenje nekaj, kar bi naj delali le otroci. To prav gotovo ni aktivnost za resne
in spoštovanja vredne odrasle, mar ne?
Ali ste vedeli, da je bila enih najljubših aktivnosti Alberta Einsteina sanjarjenje? Pravzaprav je prav med njim odkril osnovo za slavno teorijo relativnosti. Kaj pa Leonardo da Vinci? A ni bil tako znanstvenik kot umetnik? A ni iskal umetnosti v znanosti ter znanosti v umentosti?
Ponovno si vzemite minuto in razmislite, kdaj in kje dobite najboljše ideje.
Večina ljudi odgovori, da najboljše ideje dobi med naslednjimi aktivnostmi ali na naslednjih mestih: pod tušem ali v kadi, v naravi, med hojo ali tekom, na plaži ali med dolgimi potovanji. Naključje?
Kot vidite so naši možgani najbolj produktivni, ko so sproščeni, to je med sanjarjenjem. Vadim Zeland, avtor metode Transurfing,[3] pove malo drugače: muza pride takrat, ko je ne kličete.
Za vas imam še nekaj kratkih vaj, ki vas bodo naučile nekaj o sebi. Vzemite si minuto in zapišite vse načine uporabe za elastični trak (gumico), ki se jih spomite. Nato v naslednji minuti časa napišite vse načine, na katere tega traku ne morete uporabiti.
Kaj ugotovite? Ali vam je uspelo najti neskončno načinov, za kaj elastike ni mogoče uporabiti, ter bolj malo uporabnih načinov?
Naslednja vaja je, da si predstavljate žabo in vesoljsko raketo. Minuto časa imate, da najdete čim več podobnosti med njima.
Kaj za vraga imata skupnega raketa in žaba? Za povprečnega
človeka malo. Za genija
vse. Ko nadaljuje z razmišljanjem, ugotovite, da obe proizvajata zvok (morda neprijeten), obe skačeta
v zrak in imata odrivno površino, obe se lahko vrneta v vodo, obe sta predmet televizijskih dokumentarcev, obe gresta gor in dol, obe živita v dveh različnih okoljih itd.
Kar nekaj skupnega imata, a ne? To je razlika med povprečnežem
in genijem.
Za prvega ni nič povezano in nobena rešitev ni primerna. Za drugega je vse možna rešitev (prvi seznam opravil z gumico gre proti neskončno, drugi pa proti nič), možnih povezav pa je ogromno. Za prvega so možgani naprava za reševanje problemov. Za drugega so možgani naprava za iskanje rešitev.
Za vas imam še nekaj kratkih vaj, ki vas bodo naučile nekaj o sebi. Vzemite si minuto in zapišite vse načine uporabe za elastični trak (gumico), ki se jih spomite. Nato v naslednji minuti časa napišite vse načine, na katere tega traku ne morete uporabiti.
Kaj ugotovimo? Ali vam je uspelo najti neskončno načinov, za kaj elastike ni mogoče uporabiti ter bolj malo uporabnih načinov?
Naslednja vaja je, da si predstavljate žabo in vesoljsko raketo. Minuto časa imate, da najdete čim več podobnosti med njima.
Kaj za vraga imata skupnega raketa in žaba? Za povprečnega človeka malo. Za genija vse. Ko nadaljuje z razmišljanjem, ugotovite, da obe proizvajata zvok (morda neprijeten), obe skačeta
v zrak in imata odrivno površino, obe se lahko vrneta v vodo, obe sta stvar televizijskih dokumentarcev, obe gresta gor in od, obe živita v dveh različnih okoljih itd.
Kar nekaj skupnega imata, mar ne? To je razlika med povprečnežem in genijem. Za prvega ni nič povezano in nobena rešitev ni primerna. Za drugega je vse možna rešitev (prvi seznam opravil z gumico gre proti neskončno, drugi pa proti nič), možnih povezav pa je neskončno. Za prvega so možgani naprava za reševanje problemov. Za drugega so možgani naprava za iskanje rešitev.
Za konec sem se odločila, da napišem še nekaj besed o branju, saj nam tudi tukaj primanjkuje ključno znanje. Večina nas je naučenih, da beremo knjige vedno od platnice do platnice, besed niti slučajno ne izpuščamo ter se držimo vrstnega reda, v katerem so poglavja podana. Preberemo seveda vsa poglavja, ker je njihovo izpuščanje greh.
Ta način razmišljanja ima več hudih pomanjkljivosti:
Kot odziv na te pomanjkljivosti Buzan (kot tudi Paul Scheele v svojem sistemu fotobranja[4]) predlaga precej drugačno strukturo branja:
Kot vidite, se vse vrti okrog tega, da knjige beremo z jasnim namenom, na katerega tekom branja tudi odgovorimo, vse to pa se zgodi v izbranem časovnem okviru. Vedno delamo od celote proti njenim sestavnim delom in ne obratno.
To še ni vse – Buzan piše tudi o tehniki hitrega branja, bistvo katere je, da razširimo pogled in zajemamo po več besed hkrati (od tri do pet), namesto le ene. Tako boste na branje bolj osredotočeni, hkrati pa boste zaradi hkratnega zajema večih besed te lažje umestili v kontekst. Fotobranje soroden pristop privede še veliko dlje.
Kot ste verjetno že opazili, sem nad novopridobljenim znanjem zelo navdušena, hkrati pa jezna, da me tega med več kot dvajset leti, preživetimi v različnih šolah, ni nihče naučil. Ali mi sploh povedal, da takšne knjige obstajajo, če smo že pri tem. Upam, da vam bodo te informacije koristile.
V tem članku seveda ni prostora, da bi vse tematike obravnavala tako široko, kot si zaslužijo. Hkrati vsebin ne morem tako lepo grafično predstaviti, kot je to naredil mojster Buzan, zato vam priporočam, da kakšno izmed naštetih knjig vzamete v roke tudi sami.
Zaključila bom še z eno odlično idejo Tonyja Buzana. Kapaciteta človeških možganov za informacije je praktično neomejena. Ni vam treba skrbeti, da jih boste napolnili.
V resnici velja prav nasprotno: več se učite, bolje pomnite. Bolje pomnite, lažje se učite še več. Gre za učinek kepe, ki se kotali po hribu in postaja vedno večja. Kaj vse je mogoče doseči z uporabo celotnih možganov?
